Podjetniški dnevnik Primoža Jakina (4): Google mi hodi v zelje

Resnici na ljubo oglaševalske agencije niso bile vedno prostor svobodne domišljije, norih idej, ki skačejo iz fikusov, zabavnih ljudi in ročnega nogometa v sejnih sobah. Začetki oglaševanja niso ničkaj glamurozni – prej obratno. Oglaševalec je bil poklic nekje med uličnim goljufom in terenskim prodajalcem enciklopedij. Dokler se ni pojavil tekstopisec Claude C. Hopkins, z oglasi pomagal do bogastva celemu kupu naročnikov (in sebi) ter živel življenjski stil rock zvezde. V letu 1920 je to pomenilo prvi avto v mestu, veliko klobukov in kosila z ugledneži z vseh vetrov. Od tam je šlo le še navzgor!

In potem navzdol. Agencije so postale veliki dinozavri, katerih masivni hrbti niso najboljše prenesli bližnjega srečanja z meteorjem po imenu Internet. Zdaj naskreativnosti uči Google, projektnega vodenja pa startupi. Na mizi so ideje agilne kreativnosti, hitrega prototipiranja kampanj, beta testinga rešitev in minimalnega možnega brifa. Saj sem v enem prejšnjih zapisov rekel, da so časi zanimivi, ne?

Naslov današnjega dnevnika je malo zavajujoč. Nimam namreč zelja, Google pa je rekel le bobu bob – agencije, potrebujemo vas, čas je, da dvignete svojo igro. Vsako leto se najde nekaj fantastičnih primerov, ki so rezultat agencijskega inoviranja. Poznate Nike+? No, niso si ga izmislili Nikejevi modreci. Fiat eco:Drive? Tudi tu ni imel Nike nič zraven, ampak tudi Fiat bolj malo. Tovrstne ideje so (vsaj zame) del prihodnosti oglaševalske industrije. Poleg (po)vrnitve »kul faktorja«.

“Chief Happiness Officer” (res je, imamo ga) me je včeraj »šolal«, da oglaševalske agencije pač niso prostor, kjer se vsi zabavajo, s stropa pa visijo opice. Ampak se bom po špartansko postavil v bran nemogočim željam, družbo pa mi lahko dela Leo Burnett, oglaševalska legenda, ki je modro povedal: “Če sežeš po zvezdah, jih morda ne boš dobil, ampak vsaj ne boš zagrabil polnih rok blata.”*

Mar ne velja to za vsak posel?

*kroži sicer ideja, da si je Leo to lepo sposodil od svojega sodelavca, ampak kot je rekel Abraham Lincoln: “Težava s citati na internetu je, da nikoli ne veš, ali so resnični.”

(zapis je bil originalno objavljen avgusta 2012 v Dnevniku)